Utrujene žarnice lajajo na sonce, ki boža dim in stari prah. Tiho vodo je strah, ker je nihče ne čaka in se ji ne mudi.
Vzami si čas. Naj me priložnost spremeni. Vzami si čas, da iz zaspanega občana zraste bridka sablja roparja.
Prazni kot moje sobe čaka na najine hlače, da bo lahko zaspal. Sva mornarja, si voda nasproti pomola, kjer bom pristal.
Vzami si čas. Naj me priložnost spremeni. Vzami si čas za roparja.
Prišla si, da vzameš me s sabo, ker nisi, zdaj vem, da prideš nazaj. Pod odejo je mraz, ki me ščipa v kosti, in zunaj je maj.
Vzemi si čas.
|
|