Tam, pod poraščeno titovko,
nekje med galebom in tiho solino,
kjer včasih poljubi medvede krotijo
je zadnjo, presladko, edino,
mi mati narava postlala blazino.
Tam bi rad bil pokopan.
Tja pod metuljeva krila,
pod njihovo senco,
na vlažni mah in vročo svilo.
Tam naj diši moje zadnje kadilo.
Tam bi rad bil pokopan.
Ko bodo mi grob obiskali pionirji, mladinci,vojaki,
ki z grobimi zvezdami sreče nevestine sanje teptajo,
te prosim, da spomniš se name, ne nanje,
vsaj s pomočjo kakšne žalostne
malo daljše, malo vece in malo bolj debele svece.
Tam bi rad bil pokopan.
|
|
članova
Ukupno članova: 185692
Statistika
Prisutni korisnici
