Bom lahko kdaj pozabil tvoj torzo na strmini, jeklene tetive gorenjskega orla. pogled, ki osvaja, junake planinskega čaja.
In tvoj vmesni čas, moja kulturna katarza, in prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC Elan.
In strel v tišini, je napovedoval naš pesnik. Zdaj dvigamo čaše in pojemo "račke", vsi skupaj ob progi veselo jodlamo: "Nič nas ni strah, če so smučarji z nami."
Naše blontno veselje nam greje domove, v srcih poletje in sneg na zaslonu, zveze so dobre, še malo in šlo bo zares. Danes ob enih popoldne je padel in obležal nekje na začetku drugega teka junak med junaki pri vratcih številka trinajst.
Lahko si obrišeš nos v mojo srajco, draga, ne morem več gledati tvojih solznih oči.
|
|