Šla je z njim tisto noč. Zaljubljena mlada baletka. Čajkovski je jokal za njo. Na črnobeli gozd je padal led.
On je pel, še zelen, o tem, da bo gore premikal. O brkih, o juhi in ženskah. Za jutri je verjel, da bo srečen in njegov.
Kdo razume srce, ko se smeje, če je pamet zaklenjena v klet? Kdo razume srce, ko se joče? Kdo ne ljubi nesrečnih deklet?
Zdaj je beg skozi sneg zamenjal plesne figure. Zdaj je vonj gledaliških luči tiha žrtev ostrih zvezd. Ne poznajo njenih sanj. Zdaj bo zadnji poklon pospremil aplavz mitraljeza. Ledeni objem Belih vod bo Labodje jezero za njuno mladost.
Kdo razume srce, ko se smeje, če je pamet zaklenjena v klet?
Šla je z njim tisto noč, ki je njene ljubezni ubila. Z obrazom je padel na tla. Stopinje plesnih copatk je odrezal gluhi mraz.
|
|