Ti si mi daleku kade što oči ne frlaat Ezera i planini za nas se dalečini
Dolgo čekav utrina Istokot da izgree I prvata svetlina duša da mi izmie
Pa se kanev da trgnam tebe da te pokanam Dvajca da se vratime tamu kade što se skršivme
Veruvam vo čudesa kameva đe prozborat Proklet da e toj što ne razdeli! Slava mu na Onaj što đe ne spoi!
|
|